POMOČ V SILI ALI LESENI KRIŽ IN SREČA DOBRIGA UKA. 
Dve povesti iz pisem Krištofa Šmida. 
Na svetlobo dal Jožef Burger, duhovnik v Ljubljanski duhovšininji. 
V Ljubljani, Natisnil Jožef Blaznik, 1832. 
Ima na prodaj Leopold Kremžar, bukvovez pod Trančo Nro. 12. 
II 
Sreča dobriga uka. 
Pervo pismo. 
Janezek pastir piše Marici svoji sestri. 
Preljuba sestrica! 
Včerej je bil prav lep spomladanski večer. Pod jagnedam sem sedel, in piskal na svojo piščalko. Moje ovčice so mirno mulile poleg Selnice potoka. Moje bukvice, ki jih še iz šole imam, so zraven mene ležale. Solnce je že za goro zahajalo, in s svojimi zlatimi žari nebo in zemljo rumenilo. 
Kar peršetajo ob potoku gospod kaplan. So me poslušale od strani nekej časa. Potlej pridejo do mene. Vstanem, in jim roko kušnem. Ko bukvice zagledajo na travi ležati, me prijazno vprašajo: »Deček! ali znaš morda brati?« Sem rekel: »Znam, znam, čestiti Gospod!« In jim koj brez vsiga spodtikljeja eno stran preberem. 
Se zelo zavzamejo, in pravijo: »Kje si pa doma? Kdo so tvoji starši, de so te tako skrbno v šolo pošiljali? In kako si sem v to vas peršel?« 
Sem jim vse povedal, kakošna je z nama; de so namreč najni starši v vojski ob hišo in vse peršli; de so najni očka kmalu po tem umrli; de najna ljuba mamka v Begnah, kacih šest ur od tod, v revni koči bolni leže; de jim ti, ljuba sestrica! strežeš, in pridno predeš, de bi jim potrebni živež perdobila, in de sem se jaz to spomlad sem v Selce pastirja vnudil, de bi jim tudi kej zaslužil. solze so mi stale v očeh, ko sem jim vse to perpovedoval. 
Prav ljubeznivo so potlej še marsikej z menoj pokremljali. In na zadnje rečejo: »Le potolaži se, ljubi deček! in nikar nič ne jokaj. Bodi tako pobožen in dober, kakor tvoji ljubi starši, in ti bo gotovo še dobro.« In sežejo v žep, ter mi podajo ta le lepi srebrni denar, kteriga ti per tej priči pošljem. Daj ga preljubi mamki, de si kej zanj kupijo, in reci jim, de jih iz srca pozdravim. O, de bi le skorej ozdravili! Bog te obari. Ostanem 
tvoj 
zvesti brat 
Joan Stroj. 
V Selcah 12. maliga travna 1813. 
Drugo pismo. 
Marica piše Janezku svojimu bratu. 
Preljubi bratec! 
Oh, britko, prebritko jokam! Moje prvo pismo, ki ti ga pišem, je pač žalostno; tako žalostniga ti menda v svojim življenju več ne bom pisala. Najna ljuba mamka so predsnočnim umrli; dans zjutrej smo jih pokopali. 
Malo pred nih smrtjo še sem prejela tvoje pismo z denarjem, kteriga si jim poslal. Ravno sem per njih postelji sedela. Sem jim ga brala, in so se veselja zjokali. 
»Ah, moja ljubka!« do djali, »iz te bolezni več ne bom vstala. Previdim, de pojdem kmalu domu, k Bogu, nešimu ljubeznivimu Očetu v nebesih. De sem vaji, kolikor sem mogla, po krščansko redila; to mi je v smrti nar veči tolažba, to me nar bolj pokoji. Oh, moja otročiča! ostanita vedno pobožna in dobra, in vsak dan perhajajta bolje. Imejta Boga zmirej pred očmi, čez vse ga ljubita; dopolnjujta njegove zapovedi, in trdno zaupajta vanj. Vervajta iz celiga srca v Jezusa Kristusa, in storita vse, kar nas je učil, in posnemajta njegove prelepe zglede. Molita rada, in prosita vsak dan, de naj vaji Božji sveti Duh vodi in vlada, in ravnajta po njegovim nagibe. Ljubita se prsrčno med seboj. Ne delajta nikomur nič žaliga. Ne dajta se revščini premotiti, de bi kdej komu kej vzela, naj bi bilo ravno še tako kej maliga. Varujta se vsaciga, tudi nar manjšiga greha; zlasti pa ohranita svojo nedolžnost čisto in neomadežano. Potlej bo Bog gotovo za vaji skrbel. Doslej vama je bil dobrotljiv oče; odslej vama bo tudi mater namestil. Bog vaji obari, in nikar ne jokajta. Upam, da bom k Bogu peršla, in per njem bom vedno za vaji prosila. To so zadnje besede vajne umirajoče matere. Marica! ne pozabi jih nikoli, in piši jih tudi Janezku. Ž njimi, reci, ga zadnjič pozdravim. Rada bi ga bila še enkrat na tem svetu videla. Pa sej se bomo v nebesih, kjer vajniga ranciga očeta upam dobiti, nekdej spet vsi videli!« 
Po tem so nama še svoj blagoslov dali, in tri ure pozneje so ugasnili. In jaz jokam in žalujem, in se ne vem kam djati. 
Kako lepo so jih gospod fajmošter k smrti perpravljali, in koliko dobriga so jim v njih dolge bolezni storili, se ne da lahko dopovedati. Vsak dan skorej so jih bili obiskali, in nar bolji jedila so jim pošiljali. Po zdravnika so jim poslali, in vse zdravila so zanje plačali. Tudi ob njih smrti so bili per njih, so ž njimi molili, so jih tolažili in oveselovali, so jim smrt, kakor koli je grenka, še osladili. Moli, ljubi Janezek! za gospod Očeta, in prosi Boga, de naj jim njih dobrote obilno povrne. 
Pa tudi zame moli. Jaz sem zde pač reva, de je ni kmalu take! Tudi ti sicer si zapuščena sirota; vender si že trden, in si že sam lahko služiš svoj kruhek. Kam pa naj se jaz obrnem? Za poljske dela sem še prešibka, in beračiti me je sram, in se tudi bojim; ranca mamka so večkrat rekli, de beračija človeka lahko spridi. Prosi tedej, de naj se Boh usmili 
tvoje uboge sestre 
Marije Stroj. 
V Begnah 26. veliciga travna 1813. 
Tretje pismo. 
Janezek piše Marici svoji sestri. 
Preljuba sestrica! 
Imaš pač prav, ko praviš, de naj se naju Bog usmili! Od zgolj joka ti skorej ne morem pisati. Ne moč dopovedati, v koliko žalost me je tvoje pismo prpravilo. Oh, kdo bi se bil mislil, de bodo najna ljuba mamka tako hitro umrli! Pa e to nama ne sme srca podreti; kar Bog stori, je vse prav. To morava verovati, ko bi se nama tudi drugači dozdevalo. 
Najni ljubi mamki je dobro. So bili tolikanj pobožni, gotovo so zde v nebesih. Njim se zde bolje godi ko nama. Tedej bi midva zavoljo njih še le vesela mogla biti. 
Za naji bo Bog že tudi skrbel. Sej živi ptice pod nebam, in oblači cvetlice na polji; bo li svojih otrok pozabil? Gotovo bo tudi nama v najnem sromaštvu pomagal. 
Le nikar več ne jokaj, ljuba Marica! Raji zaupajva trdno v Boga; moliva, in dopolniva, kar so naji najna ljuba mamka učili. Potlej nama bo Bog dober, in per njem v nebesih bova kdej spet videla očeta in mater. 
Perdenem ti še pismo do gospod fajmoštra; skrbi, de ga bodo v roke dobili. Bog te obari, ljuba sestra! in moli za 
svojiga 
brata Joana Stroj. 
V Selcah 28. rižniga sveta 1813. 
Četerto pismo. 
Janezek gospod fajmoštru v Begnah. 
Prečestiti Gospod Fajmošter! 
Naj mi perzaneso, de se jaz, ubogi revček, predrznem Jim pisati. Res, ubog pastir le sem; vender pa imam iz srca rad svoje ovčice. Vesel jih gonim na pašo in vodo, in dajem jim celo svojiga kruha. Če se kteri kak trn v nogo zasadi, ali če kako drugače zboli; se mi prav smili, in ne jenjam pred, de ji trn izlečem, in jo ozdravim. Posebno pa so mi male ovčice v skrbi. n Naj ne bodo hudi, de Jim tako na ravnost govorim. Oni so tudi pastir, in obljubim, de Oni še veliko bolj ljubijo ovčice, ktere jim je Bog zročil, ko jaz svoje. Ravno to mi daje srce, de tako po domače ž Njimi kremljam. O pač res, prav iz srca ljubijo svoje podložne! To so per moji rance mamke pokazali. Tolikanj ljubeznivo so zanje skrbeli, kakor de bi bili Njih mamka. Zato Jim vem veliko hvalo, in ker so mi oče in mati kdej med lepimi čednostmi tudi hvaležnost perporočali, Jih per tej priči tudi pisaje prav lepo zahvalim. Kaj pa, de Jih ne znam zahvalitim, kakor bi Jih rad. Ali naj mi verjamejo, de moje srce veliko več občuti, kakor morejo usta izreči, in bom Zanje vsak dan molil, in Boga prosil, de naj Jim vse obilno povrne. In to bo tudi gotovo storil. 
Naj mi ne zamerijo, prečestiti Gospod! še nekej Jih zde ponižno prosim. Moja sestra je zde pač velika revica. Jaz sem njen starji brat, in bi mogel zanjo skrbeti; pa moj Bog! kaj čem jaz, ko sem sam tudi revež? Sem jokal, in persrčno molil, de bi mi ljubi Bog v misel dal, kaj de naj storim. Tedej mi je v misel peršlo, de naj jo Njim perporočim. Oh, preljubeznivi Gospod Oče, lepo; kakor se Bog da prositi, Jih prosim, naj se je usmilijo uboge sirote! 
V zaupanji, de bodo to storili, Jim ponižno roko kušnem, in sem z vso častjo 
Njih 
hvaležni otrok 
Joan Stroj. 
V Selcah 28. režniga cveta 1813. 
Peto pismo. 
Marica Janezku svojimu bratu. 
Preljubi bratec! 
Kako te hočem zahvaliti za tvojo ljubezen? Tvoje pismo do gospod fajmoštra me je srečno storilo. 
Brž ko sem ga bila prejela, sem oblekla nar čedniši obleko, ki jo imam, in sem k njim šla dopoldne. Na vrtu ravno so bili, in so v nekih bukvah brali. Jim roko kušnem, in pravim: »To pismo, Gospod Oče! Jim pošlje moj brat.« So koj bukve zaprli, in odpečatijo pismo, ter bero. Kmalu spoznam, de jim je pismo všeč. Večkrat se med branjem posmehljajo, in ko so ga prebrali, pravijo: »To je lepo, prav lepo od tvojiga brata!« Me vprašajo, ali mi morde večkrat pišeš; in jim pomolim tvoje dve pismi. Ji tudi bero, in potlej reko: »Sta dobra otroka! Vajni starši so vama veliko storili, de so vaji tako dobra zredili. To je bolje, kakor de bi vama bili deset tisučev goldinarjev zapustili. Jaz ne bom pred per pokoji, de se pomaga. Zde, ljubi otrok! le pojdi; te bom že spet poklical.« Tedej sem jim roko kušnila, in sem šla. 
Še tisti dan proti večeru pride stari služabnik naše milostive gospode, in mi reče, de naj v grad grem. Se napravim, in grem koj ž njim. Po poti mi je povedal, kako de naj se per milostivi gospodi vedem. Ko dojdem v grad, me pelje v lepo pisano stanico. Milostivi gospod in njegova gospa sta per mizi sedela, in gospod fajmošter so bili per nju. Sem se jim perklonila, in kušnem slehernimu roko. Milostiva gospa se mi prijazno nasmehlja, in reče: »Pestine potrebujem, ali bi hotla ti per meni ostati?« »O, rada, milostiva Gospa!« sem djala; in so mi solze v oči perigrale, in nisem mogla dalje govoriti. »I pa ostani per meni,« je na to rekla, »in če dobro storim, bom zate lepo skrbela!« Ji kušnem roko, in solze iz mojih oči kanejo nanjo. Tedej reče: »To je nar lepši hvala! Glej, zde si moja hči.« 
Od tistiga časa sem v gradu. Milostiva gospa je ko angelc prijazna in ljubezniva. Precej mi je novo in čedno obleko napravila. Vsak dan grem z gospo k maši; ob nedeljah in praznikih sem ž njo tudi per pridige in per krščanskim nauku. In jaz sem le tolikanj vesela in dovoljna, kakor de bi bila v raji. 
Torej sem pa tudi, ko sem bila perveč v svojo prijazno staničino peršla, koj pokleknila, in Boga s solzami očmi zahvalila, de je tako dobrotljivo z menoj obrnil. O, pač res: Kdor Boga ljubi, in vam zaupa, mu je dobro! Bodi, ljubi Janezek! z menoj vred vesel; Bog bo tudi zate skrbel, kakor za 
tvojo 
te vekoma ljubijočo sestro 
Marijo Stroj. 
V Begnah 15. maliga srpana 1813. 
Šesto pismo. 
Janezek Marii svoji sestri. 
Preljuba sestrica! 
Kako me je tvoje pismo razveselilo, ti ne morem popisati. Bog je res ljubezniv oče ubogim sirotam; skrbi za naji, de nar bolji oče ne tako. Torej ga hočeva pa tudi ljubiti, ga slušati, vanj zaupati. Videti, se ve, ga ne moreva; pa de ves svet vlada, in za ljudi po očetovo skrbi, to je očitno. Večkrat rečem sam per sebi: »O preljuba mamka, de bi bili vi le še to doživeli! Pa ne,« si potlej spet mislim, »ko bi še živeli, sej bi se ne bilo tako zgodilo.« In le poglej, ljuba sestra! Kako Bog vse prav stori. Mamki je dal nebesa, in tebi tak dober kraj. Le žalost in britkost bi bili oni na tem svetu imeli, tam so v veselju; tebi bi že več ne bili mogli pomagati, zde ti je Bog drugo mamko dal. 
Iz tega pa tudi lahko spoznava, kako je dobro, de se človek kej nauči, in se dobro vede. Ko bi midva ne znala brati in pisati, ko bi najne starši ne bili tolikanj za najni poduk skrbela; bi ti ta sreča gotovo ne bila došla. Tako uboga deklica, kakor si ti, bi ne bili tolikanj naglo vzeli. Res, bodi ga Bog zahvalen, de so naji najni starši učili, ne v denarje in blago zaupati, ampak v Boga, v pridnost in pobožnost. Denar in vse časno blago nam sovražnik odvzame; pobožnosti in pravičnosti, pridnosti in umetnosti pa nam nihče ne more odvzeti. Torej so pa tudi le te čednosti naše pravo bogastvo. 
Zde nam z noviga v zaupanju v Boga utrjen. Nimam več nobene druge skrbi, ko le njegovo voljo dopolniti. Tudi ti, ljuba sestra! stori tako; za vse drugo bo potlej Bog skrbel. Ostanem 
tvoj 
zvesti brat Joan Stroj. 
V Selcah 23. maliga srpana 1813. 
Sedmo pismo. 
Janezek gospodu fajmoštru v Begnah. 
Prečestiti Gospod Fajmošter! 
Moje srce mi pravi, de naj Jim pišem, in naj Jih zahvalim. Pa previdim, de mi besed manjka Jih tako zahvaliti, kakor sem dolžan. Mojo sestro so iz velike nadloge oteli, in so ji k veliki sreči pomagali. Bog ve, de sem Jim za toliko dobroto iz srca hvaležen; on sliši mojo perserčno molitev, de Jim bode dobro. In on, ki povrne požirek vode, ki jo kdo žejnimu pomoli, toliciga dobriga dela ne bo brez plačila pustil; on, ki sliši mladiga krokarja vpitje, bo tudi prošnjo uboziga pastirja uslišal. 
Tudi milostivi gospe bi rad pisal; tode si ne upam. Prosim Jih, Gospod Oče! naj mi Oni mojo hvalo prevzamejo. Ko je Nih prošnja toliko veljala, bo tudi Nih hvala nar bolj prijetna. Naj ji reko, de imam, ako je ravno ne poznam, le vender vso otročjo čast in ljubezen do nje. Tukej je skorej ravno taka ko z ljubim Bogam. Ga ljubimo, desi ga tudi ne vidimo. Ko solnce iz za gore vzhaja, prosim Boga, de naj ji sije prijazno in blago; in ko se večerna danica na nebu prikaže, ga prosim, de naj ji mir in pokoj pernese. 
Mož, ki mi je pismo od moje sestre pernesel, mi je povedal, de mlade gospode v gradu lepe metulje zelo vesele. Na paši sem imel čas jih loviti. Po ravno tem možu Jim jih tedej nekej pošljem. Gospod kaplan so mi jih tako lepo v red djali, in so mi tudi pokazali, kako de se hranijo. Zde Jim ne vem nič boljiga poslati. Pa če je to tudi le kej maliga in slabiga, Jih bo le vender veselilo, ko bodo mladi gospodje v lepo pisanih metuljih spoznali, de je Bog vsemogočen in zgolj ljubezen do nas. 
Jim ponižno roko kušnem, in Jih počestim 
njih 
hvaležni otrok 
Joan Stroj. 
V Selcah 17. veliciga srpana 1813. 
Osmo pismo. 
Janezek Marici svoji sestri. 
Preljuba sestrica! 
Zde se je tudi meni sreča zgodila. Uni dan sem spet poleg potoka ovne pasel, in ko Božjo modrost in dobrotljivost tudi v nar manjših rečeh rad preudarjam, sem ob kraji lepo pisanih polževih lupin iskal. Kar zagledam nekej prav svetliga v travi. Sežem, in vidim, de je zlat prstan s svetlimi kamnički obdjan. 
To mora kej grozno draziga biti, sem precej mislil, in sim od veselja poskakoval. Ob tem gresta ravno dva ptujca mimo; mende sta bila kupca. Jima pokažem prstan. »Jej, jej,« reče nju eden, »to je lep prstan! Pa zate tako ne; glej, šest grošev ti dam zanj.« Sem djal: »Ga ne dam! Ga je že kdo zgubil, in mu ga moram nazaj dati. Prodajati ga bi bilo greh.« »I sej ne veš,« je rekel, »čigav de je. Ti dam velik tolar zanj. Le poglej!« je še rekel, in mi ponudi nov svetel tolar. »Na, vzemi ga!« Jaz pa sem z glavo odmajal, in rekel: »Nočem ne; za sto tacih tolarjev bi ne hotel greha storiti!« Uni mož pa, ki je bil ž njim, že dobro postaren, je djal: »Prav, prav! Si pošten mladenič, jaz pa sem tudi pošten mož. Le obdrži prstan, in poprašuj, čigav de je. Če nikogar ne izprašaš, je tvoj. In če ga boš hotel prodati, pernesi mi ga doli v Loko. Le po Zalazniki poprašaj, me boš že našel. Sto tacih tolarjev ti bom zanj dal; toliko je vreden.« 
Še tisti večer sem šel k gospod kaplanu, in sem jim vse povedal. Oni pa so djali: »Ta prstan je Radolškiga grafa; une dni, ko so bili tukej na lovi, so ga zgubili. Kdor ga najde, in jim ga pernese, bo deset tolarjev v darilo dobil. Pusti prstan tukej per meni, in piši jim še pisemce. Potlej jim bom oboje posla. So pravičen in vse časti vreden gospod. Prstan, obljubim, bo tvoja sreča.« 
Tudi jaz, ljuba sestra! mislim, de mi Bog prstana ni dal zastonj najti. Bom le videl. Ostanem 
tvoj 
zvesti brat 
Joan Stroj. 
V Selcah 30. kimovca 1813. 
Deveto pismo. 
Janezek milostivimu grafu v Radolici. 
Preblagorodni Graf, 
Milostivi Gospod! 
Ubog pastirek se predrzne Jim pisati. Sem bil tako srečen, de sem ta le prstan našel. Še srečnišiga se štejem, de sem zvedel, de je Njih, milostivi Gospod! in de Jim ga morem poslati. To ravno naj predrznost mojiga pisana izgovori. 
Po Svoji milosti so mu, kdor bi prstan našel, in Jim ga pernesel, deset tolarjev obljubili podariti. Pa z zaupanjem v Njih znano dobrotljivost se predrznem nekej druziga poprostiti. Moji starši so v vojski ob vse peršla. Oba, oče in mati, sta že mrtva. Od revščine permoran sem šel, in se tukej pastirja vnudila. Rad sicer pasem svoje ovčice; pa skrbi me, kaj bov prihodnje. In pa le toliko veselja imam do rokodelstva, posebno do skrinjasrkiga! Trden sem tudi že toliko, de bi se tega precej lahko jel učiti. Lepo tedej Jih prosim, milostivi Gospod! naj mi k temu pomagajo. 
Bog Jim bo to dobroto, ko bodo uboziga siromaka po njej osrečili, gotovo povrnil; in prstan s svetlimi kamnički Jim bo potlej trikrat ljubše, ker Jih bo, kolikorkrat ga pogledajo, opomnil dobriga dela in hvaležnih solz, ki jih bo točil 
Nih 
ves pokorni služabnik 
Joan Stroj. 
V Selcah 4. kozoprska 1813. 
Deseto pismo. 
Marica Janezku svojimu bratu. 
Preljubi bratec! 
To je pa spet veselje! Pač res, de jih Bog razveseluje, kteri ga ljubijo! Včerej so se Radoliški graf s svojo gospo sem v grad perpeljali. Gos naše milostivi gospe je bil, in so ji peršli sreče voščit. Po južini so šli še za več drugimi vse vkupej na vrt, lep dan namreč je bil, in posedejo po klopicah pod veliko lipo. Gospe so pletle nogovice, nekej gospodov pa je tobak pilo, in vsi se lepo pogovarjajo. Jaz pa sem bliz njih z detetam igrala. Kar pride nekdo s pismam do Radoliškiga grafa. Ga vzamejo, brž odpečatijo, in na glas bero: »Preblagorodni Graf, milostivi Gospod! Ubog pastirček se predrzne Jim pisati « »Oh,« sem zavpila, in se vsa zganila, »to pismo je od mojiga brata!« Graf so ga do konca zbrali. Tedej so rekli moja gospa: »Gospod Graf! Bog hoče, de naj bodo oče temu mladenču. Ta le deklica v vojo skrb prevzela, Oni naj pa mladenča prevzamejo.« »In pa res,« sem jaz vsa vesela perdjala, »milostivi Gospod! naj se ga usmilijo.« »Kaj usmiliti!« so odgovorili graf in njih gospa; »to si zasluži. Kar želi, se mu bo zgodilo.« »Bi bilo dobro,« so na to naš gospod rekli, »ko bi ga precej tukej našimu skrinjarju v uk dali, ki nima nič otrok. Je prav dober delaven; in brat in sestra bi bila bliz skupej.« So bili koj per volji; in pošljejo po skrinjarja, in se ž njim za vse zgovore. Sem poprašala, ali ti smem prva to veselico poročiti. In so djali: »Le, le! In pa piši mu, de naj pride, pred ko more.« 
O, pridi tedej, pridi, ljubi bratec! Nič se ne mudi! Željno te bo perčakovala, in vsa vesela in polna hvale do nebeškiga Očeta, ki za naji tako ljubeznivo skrbi, ti bo naproti tekla 
tvoja 
sestra Marija Stroj. 
V Begnah 9. kozoprska 1813. 
